LOŠKA MLEKARNA

V zadnjih letih preteklega stoletja so se tudi v vaseh v okolici Škofje Loke pričeli pojavljati viški mleka, ki jih je bilo potrebno vnovčiti, ali prodati ali predelati v trajnejše oblike mlečnih proizvodov. Tako je bilo v letu 1899 v sklopu takratne Mlekarske  zadruge sklenjeno, da se uredi mlekarski obrat in usposobi za predelavo mleka.

Ustanovitev in začetek

Odlomek prepisa razglasa z dne 22.7.1899:

Dne 22. julija 1899 se je deželni kot trgovski sodniji v Ljubljani izvršil vpis tvrdke Mlekarska zadruga v Škofji Loki, registrovana zadruga z omejeno zavezo v zadružni register. Zadruga se opira na zadružna pravila z dne 11.julija 1899, ima svoj sedež v Škofji Loki in ima namen ustanoviti mlekarno, kamor bodo  zadružniki oddajali mleko, da se porabi (spravi v denar).

Zamisel za ustanovitev mlekarskega obrata je bila privlačna in obetajoča, vendar pa težko izvedljiva. V ta namen je mlekarska zadruga  kupila staro hišo, ki je s preureditvijo prostorov in namestitvijo strojev popolnoma ustrezala tedanjim potrebam. V okolici Šk. Loke v tem času ni bilo izkušenih mlekarjev, zato so bili začetki težki. Posebno v poletnem času so se kvarile velike količine sira (zakopavali so ga po bližnjih njivah). Nastalih izgub kmetje – ustanovitelji mlekarne niso mogli prenesti. S sodniškim odlokom je bilo odločeno, da se proda posestvo Franca Kalana, enega prvih pobudnikov za ustanovitev mlekarne. Kmet Valentin Svoljšak je kril izgubo iz svojega premoženja. Leta 1904 je mlekarno vzel v najem Milan Ivančič, leta 1912 pa je upravni odbor Mlekarske Zadruge  obrat oddal v najem Leonu Niedertu, trgovcu iz mesta Pecz na Madžarskem.

Razvoj in poslovanje mlekarne do 1. svetovne vojne

Leon Niedert je kot izkušen trgovec imel vpogled v mlekarsko tehnologijo. V mlekarno je vgradil parno-toplotne naprave, paster, posnemalnik in hladilnico. Uredil je maslarno in sirarno in dal v promet ustrezno hladilno-transportne posode za mleko.

Za tiste čase brezhibno opremljeno mlekarno je pridobil mlekarja Rudija Linkeja, doma s Češkega.

Mlekarna je razširila odkup z območja Šk. Loke tudi na območje Poljanske doline do Trebije. Mleko so dovažali vozniki s konjsko vprego. Na pot so odhajali že ob treh zjutraj, nekateri pa že prejšnji večer.

V prvem nadstropju nad mlekarno je stanoval Rudolf Linke s svojo družino. V kletnih prostorih so bile sirne kadi. Na južni strani mlekarne je stala ledenica. Led so dovažali vozniki iz Vincarij in Svetega Duha. Vzhodno poleg ledenice so stali senik, konjski hlev, pitališče svinj s karanteno in kopalnim bazenom. Razen omenjenega pitališča svinj je bilo še eno pitališče na današnjem Plantaričevem vrtu.

Leon Niedert je imel svoje filiale v Trstu in na Reki, kamor je z vlakom pošiljal pretežni del odkupljenega mleka in mlečnih izdelkov. Mleko za konzum je bilo pasterizirano v kotlastem pasterju, ohlajeno, natočeno v mlečne posode, te pa postavljene v ledenico in takoj poslane naprej. Pokrovi posod za transport mleka so imeli votle, z ledom napolnjene podaljške, ki so segali v mleko. Tako se je ohranila nizka temperatura mleka. Izdelovali so tudi sir ementalec in surovo maslo, ostanke pa pokrmili svinjam.

Tako je teklo delo v loški mlekarni do izbruha 1. svetovne vojne.

Mlekarska zadruga med vojno ni imela prometa.

Mlekarska šola

Po vojni je mlekarno prevzel Rudi Linke, njegov brat Vilijem pa je bil pri njem v službi. Zaradi novih zahodnih mej se je promet z mlekom do  Trsta  in Reke preusmeril na Jesenice, Javornik in Ljubljansko kotlino. Mlekarska zadruga in s tem tudi mlekarna sta se tako zaradi izgube trga znašli v velikih težavah.  Na večkratno pobudo takratnih vplivnih loških mož je bila s kraljevim ukazom dne 26. 8. 1926 ustanovljena specialna mlekarska šola v Šk. Loki, ki se je naselila v Puštalskem gradu, od MZ pa prevzela mlekarski obrat.

Mlekarska šola je bila ustanovljena l. 1907 na Vrhniki in tam obstajala do začetka 1. sv. vojne. Med vojno in po njej do l. 1926 pri nas ni bilo strokovne šole za mlekarstvo.

Mlekarna je bila l. 1926 še zelo zastarela in ne najbolj primerna za učne namene. Bila je v rokah ljubljanskih osrednjih mlekarn. Sporazumno med mlekarsko zadrugo in osrednjimi mlekarnami je mlekarska šola lahko za majhno pristojbino svoje tečajnike zaposlovala pri praktičnih opravilih v mlekarni. Kot inštruktorja sta delovala zadružni sirar Rudolf Linke in šolski strokovni učitelj Anton Pevec. Vsakdanje analize mleka in mlečnih izdelkov pa je proučeval ravnatelj, inž. Srečko Šabec.

Vendar takšno sožitje ni moglo dolgo trajati. Vodstvo mlekarskega obrata je moralo preiti v roke mlekarske šole in s tem prevzeti tudi riziko za predelane izdelke oz. gospodarski uspeh. Po pogodbi z mlekarsko zadrugo je zavod moral od zadružnikov sprejeti vse mleko ne glede na kvaliteto. Vodstvo šole se je po prvih neuspehih spopadlo s problemi tako, da je začelo proizvajalce poučevati o pravilnem ravnanju z mlekom. Izvajali so predavanja in praktične prikaze ter poostrili kriterije za oceno mleka. Oblikovali so točkovni sistem za vrednotenje mleka. Zaradi viškov mleka, so le-tega  prevzemali samo od kmetov – članov Mlekarske zadruge.

V sami mlekarni je bila izvedena vrsta rekonstrukcijskih del in preureditev. Maslarno so preselili v klet, zamenjali so parni kotel, opremili in uredili tri zorilne kleti, uredili kopalnice za učence in prizidali lopo za pridobivanje sirarske skute. Urejene so bile vodovodna, parna in električna napeljava. Zamenjani so bili centrifuga za mleko, aparat za pasterizacijo mleka, pinja, opremljen laboratorij. V Puštalskem gradu je bila urejena zorilnica za cammambert, v podzemeljski kleti Poljančeve gostilne v Vincarjih pa za sir gorgonzolo.

Kljub številnim preureditvam in izpopolnitvam pa mlekarski obratni prostori v škofjeloški mlekarni in drugod po mestu le niso mogli skriti videza zasilne improvizacije.

Uprava zavoda je bila zaradi kadrovskih težav prisiljena izmed mladih absolventov izbrati vsaj dva in ju poslati na strokovno izpopolnjevanje v tujino. Izbrali so Stanka Grahka iz Črnomlja in Jakoba Podlipnika iz Rateč. Iz tujine sta se vrnila kot mlada mojstra in začela poučevati na šoli.

Po prevzemu obrata je šolska uprava ukinila prevzem mleka iz Poljanske doline, ker je prihajalo od tam pozno popoldne. Prevzeli pa so območje Žabnice in  Bitnja. V Poljanski dolini so posredovali pri ustanavljanju mlekarskih zadrug s samostojnimi mlekarskimi obrati.

Do aprila 1937 je zadruga oddajala vse mleko banovinski mlekarski šoli. Tega leta pa se je šola preimenovala v Državni mlekarski zavod. Osnoval se je skupni obrat, v katerem je bila poleg mlekarske zadruge udeležena tudi Mlekarska zadruga Žabnica. Razmerje med zadrugama na eni in zavodom na drugi strani je urejala pogodba.

Zaman so bila vsa prizadevanja šole, da bi oblastem dokazala, kakšnega pomena je zavod za Škofjo Loko. Pristojne oblasti niso imele posluha, da bi rešile zavod negotovega provizorija in gostaštva. Ves čas svojega obstoja (15 let) je mlekarska šola živela v stalnem strahu, da jo bodo njeni gospodarji preselili kam drugam. Končno pa je leta 1938 kmetijsko ministrstvo v Beogradu na predlog ljubljanske banjske uprave privolilo v preusmeritev iz Škofje Loke v Kranj.

Konec delovanja mlekarske šole v Škofji Loki je prehitela 2. svetovna vojna. Ves dragoceni šolski inventar so skrivoma preselili v Kranjsko mlekarno, mlekarske stroje pa je ban podaril Mlekarski zadrugi Šk. Loka.

Učiteljsko osebje se je razbežalo, le sirarska mojstra Stanko Grahek in Peter Panjan ter nekdanji  ravnatelj inž. Šabec so vztrajali. Oba mojstra sta se zaposlila v mlekarski zadrugi Šk. Loka.

Mlekarsko šolo so Ločani izgubili, ker jo niso znali ali niso mogli braniti.

Obdobje pred 2. svetovno vojno  in po njej

Leta 1939 se je vodstvo mlekarske zadruge udeležilo občnega zbora v Kranju za ustanovitev mlekarne v Kranju. Soglasno je bilo sklenjeno, da zadruga še naprej samostojno obratuje .

Leta 1940 se je vodstvo zavoda pripravljalo na to, kako bi v slučaju mobilizacije mlekarni priskrbelo za uspešno mlekarjenje potrebne moči. Prenehali so z izdelovanjem sira roqueforja, ker je bila klet v Vincarjih spremenjena v zaklonišče. Začasno so v mlekarno sprejeli mleko iz Bitenj in Medvod. Skupna količina odkupljenega mleka je bila dnevno 1.400 litrov. Od 1. septembra dalje se je vršila prisilna oddaja mleka v obrat. Mleko so pasterizirali in hladili, za vojake pa izdelovali skuto. Mleko sta prevzemali prodajalni Franca Dagarina in Marije Košenine, vojaštvo in pa Kontiner Gregorin.

Zveza mlekarskih zadrug je opozarjala svoje članice, naj mleka ne oddajajo zasebnikom in naj upoštevajo navodila glede cen mleka in mlečnih izdelkov.

Mlekarski obrat je bil med okupacijo za potrebe Nemcev premajhen. Mlekarna je za posodobitev mlekarskega obrata od okupatorja dobivala finančno podporo od 1. 10. 1941 do 1. 3. 1945. Nemci so pod vodstvom prof. Urbana modernizirali obrat »od nog do glave« (spomini na okupacijska leta g. Košenine).

Po vojni se je l. 1945 mlekarska zadruga Žabnica v celoti priključila mlekarski Zadrugi Šk. Loka. Zadrugi sta sklenili novo pogodbo glede vzdrževanja skupnega mlek. obrata. Obratovodja mlek. obrata je 9. 9. 1945 postal Stane Grahek.

Predsednik zadruge je prosil zadružnike, naj redno oddajajo mleko, da zadruga ne bi zašla v kazen zaradi premajhne oddaje predpisane količine mleka.

Mlekarni je bil dodeljen tovorni avto za prevoz mleka in masla iz Poljanske doline. Za šoferja je bil izbran Martin (Inko) Eržen. Ob mlekarni so zgradili dve garaži. Mleko je v mlekarno dovažalo 5 voznikov. V tem letu je bilo zbranih 641.456 l mleka in 2.158 kg masla.

Veljal je predpis obvezne oddaje mleka. Na zadružnih sestankih so opozarjali, da se mora tudi zadruga vključiti k izgraditvi naše države in z dobavo mleka prispevati svoj delež.  Pozivali so k pridobivanju novih članov zadruge.

L.1948 se je živinorejska zadruga vključila v Kmetijsko Zadrugo Šk. Loka – Puštal z mlekarskim odsekom.

OPZ (okrajna poslovna zveza) je hotela prevzeti mlekarski obrat. Z ozirom na reorganizacijo, naj le-ta ne bi bila več upravičena do zbiranja mleka.

Klicani so bili pred javnega tožilca, ker niso oddali toliko mleka, kot so se s pogodbo zavezali.

Za obdobje od leta 1949 do 1959 so edini vir podatkov spomini ga. Košenine.

Obdobje 60. in 70. let

Od 1. 1. 1960 dalje je veljala nova enotna odkupna cena mleka. Kriterij za plačilo so bili maščoba, kislina in čistoča. Zadruga je ugodila prošnji Milana Košenine za obisk 2-letne (po 4 mesece) mlekarske šole v Kranju.

Zadruga je l. 1961 pristopila k poslovnem združenju za mlekarstvo LRS. Za zastopnika je določila tov. Petra Panjana – direktorja.

Adaptacijska dela v mlekarni so se nadaljevala. Gradbena dela je prevzelo komunalno podjetje, ustanovljena je bila posebna komisija z gradbenim inšpektorjem občine.

Po sklepu upravnega odbora (UO) združenja za mlekarstvo so morali vsi ustanovitelji šole v Kranju zanjo prispevati po 0,5 par od litra odkupljenega mleka v letu 1960.

Po vseh večjih krajih v Sloveniji so se vrstile degustacije in propaganda za večjo porabo mlečnih izdelkov. Vse mlekarne so morale dati svoje izdelke.

V  l. 1961 naj bi se pričelo z reorganizacijo mlekarstva. Osnovalo naj bi se večje podjetje, ki bi zajemalo območje Gorenjske, Ljubljanske kotline in Dolenjske. Prednost združenja bi bila enotna politika v odkupu mleka in proizvodnji mlečnih izdelkov. UO KZ ni dal pristanka na združitev, predlagal pa je, naj se reorganizacija mlekarstva temeljito prouči. Ščiti naj se interes zadruge in mlekarne.

Septembra l. 1963 so se Ljubljanske mlekarne (LM) na sestanku odločile, da bodo prevzele mlekarno v Šk. Loki. UO je sprejel sklep, da se mlekarna ne prenese brezplačno, saj so zadružniki vanjo veliko vložili.

V tem letu se je pojavilo splošno pomanjkanje mleka.

L. 1968  je mlekarna v poslovanju izkazala izgubo. Organi zadruge so sprejeli  sklep, da se čim več nepredelanega mleka proda Ljubljanski in Kranjski mlekarni. Prodajo mlečnih izdelkov je prevzel Janko Dolenc, poslovodja mlekarne pa je postal Sandi Bartol. V mlekarni so se pojavile velike zaloge mlečnih izdelkov, ki so jih plasirali  kmetom.

S 1. 1. 1969 je bila z  LM sklenjena pogodba o prodaji 4000 l mleka dnevno. V tem letu se je v LM in Kranjsko mlekarno prodalo 40 %, v konzum je bilo predelanega 18 % in v izdelke 42 % odkupljenega mleka. Na terenu se je vršil odkup smetane (Poljanska dolina, Sorica). Vsaka dva dni je bila dostavljena v mlekarno.

Prof. Forstnarič je izdelal načrte za rekonstrukcijo mlekarne.Urejen je bil hladilni sistem. Inštaliran je bil stroj HASSIA za polnjenje mleka v PVC embalažo.

L. 1970 so se mlekarne med seboj borile za surovinsko bazo in teritorialni monopol. V domači mlekarni je bilo predelanega 39 % vsega odkupljenega mleka. Po 0,02 din od litra odkupljenega mleka se je zbiralo za adaptacijo mlekarne. Urejeni sta bili rampa in kurilnica na tekoča goriva, kupljene nove sirne preše. Notranji prostori so se prerazporedili.

Cena mleka za konzum je bila pod kontrolo občine, cene izdelkov pa zamrznjene. Na trgu je bilo premalo mlečnih izdelkov.

L. 1973 je bilo v Kranjsko mlekarno prodanih  24 % vseh viškov mleka, v LM pa le 4 %. Celjske mlekarne so bile glavni kupec skute in smetane.

L. 1974 mleka iz Lučin niso več prevzemale LM, ampak naša mlekarna.

Vodstvo zadruge in mlekarne se je ubadalo z dilemo ali čim več mleka predelati ali ga nepredelanega prodati naprej. Mlekarna je bila v zadrugi še vedno najbolj akumulativna dejavnost. Pojavil se je problem razdelitve dobička.

V letu 1979 je mlekarno vodila dotedanja tehnologinja Nežka Bajt.

Obdobje od leta 1980 do 1999

Vodja mlekarne je postal Mijo Bošnjak.

Aprila l. 1981 je bil sprejet sklep, da se v rizični sklad mlekarstva plačuje 0,20 din od litra odkupljenega mleka.

Pri pregledu poslovanja za I. polletje 1985 je bilo na UO poudarjeno, da je treba kljub dobremu rezultatu voditi politiko boljše organiziranosti dela, da bi čim manj nepredelanega mleka odvažali v LM.

Cenike mlečnih izdelkov (cene so se usklajevale na Živinorejski Poslovni Skupnosti – ŽPS) je potrjeval UO na svojih rednih in številnih izrednih sejah. Potrjene cene mlečnih izdelkov so bile osnova za dvig odkupne cene mleka pri proizvajalcih.

Novembra 1985  je bil naročen idejni projekt za prizidek in adaptacijo mlekarne.

ŽPS je predlagala nov pravilnik o kriterijih za ugotavljanje kakovosti mleka in plačevanje mleka po kakovosti v SRS. Večji proizvajalci (nad 20.000 l mleka letno) so dobili možnost poskusnega mikrobiološkega analiziranja mleka. Rezultati so bili posredovani ŽPS v presojo.

L. 1987 se je pričelo mleko po Poljanski dolini pobirati s cisterno. Prevoze je vršil zadružni šofer.

Zadružni svet je sprejel sklep, da se razpiše referendum o združevanju sredstev za izvedbo investicij v mlekarni. Sredstva so se zbirala od kmetov in delavcev tri leta.

V letih 1987 in 1988 je UO skoraj na vsaki seji potrjeval cenike pasteriziranega mleka in mlečnih izdelkov. Posamična povišanja cen so segla  tudi do 69 % .Vsi viški mleka so bili prodani v Ljubljanske mlekarne.

V letu 1988 je mlekarna poslovala negativno. Vzrok je bil predvsem v neusklajenosti cen mlečnih izdelkov z odkupno ceno. Cene konzumnega mleka je določal zvezni zavod za cene v Beogradu. S strani kmetov so se pojavile številne kritike na delo komerciale.

Kot kriterij za plačevanje odkupljenega mleka se je pri velikih proizvajalcih mleka začela uporabljati metoda štetja mikroorganizmov.

V začetku novembra 1988 je bila zaključena 1. faza z referendumom izglasovanih del v mlekarni. Sklep o 2. fazi  je bil sprejet januarja 1989 (uredil naj bi se ogrevalno-hladilni sistem). V tem letu je bil pri KZ kot pomoč UO ustanovljen odbor za mlekarstvo. Aktivno naj bi spremljal delo v mlekarni, reševal specifične probleme v njej in dajal UO vsebinsko tehtne  pobude za izboljšanje poslovanja v mlekarni.

V l. 1990 je bilo mleko vseh proizvajalcev zajeto v mikrobiološko kontrolo.

V začetku leta 1992 je bil s strani LM popolnoma ustavljen prevzem mleka od KZ Šk. Loka (prej 8.000 l na dan). Mlekarna je torej morala predelati vso odkupljeno mleko. Nastale so ogromne zaloge izdelkov, predvsem sira edamca. Kvaliteta sira je zelo padla, predvsem zaradi neprimernega skladiščenja. Nekaj mleka je odkupila Kranjska mlekarna,  za uslugo nam je vrnila surovo maslo.

Pričelo se je mrzlično iskanje kupcev surovega mleka. Mlekarna v Ilirski Bistrici nam je mleko plačevala z umetnimi gnojili. Del mleka smo izvozili v Avstrijo in zanj dobili poleg bornega plačila  še mleko v prahu.

Zaradi tega se je izguba mlekarne večala in večala, tako da je l. 1993 celotna zadruga poslovala z izgubo.

Kmetom in delavcem  se je začelo vračati referendumska sredstva za adaptacijo mlekarne. Na mesto vodje mlekarne je v skladu z razpisom direktorica imenovala Cecilijo Lukančič.

Iskale so se številne rešitve kako z mlekarno naprej. L.1993 so potekali pogovori z Andrejem Čulkom o možnosti najema naše mlekarne. Razgovori niso obrodili sadov in mlekarna je naprej poslovala v okviru KZ. Prevoz mleka po Poljanski dolini je bil oddan zasebnemu šoferju.

Problemi z viški pa so se nadaljevali. Del surovega mleka so odkupile mlekarne v Kranju, Vipavi in Hruševju. Precejšnje količine smo izvozili kot posneto mleko v Avstrijo, zanj pa smo poleg bornega plačila dobili še mleko v prahu. Nekaj mleka je bilo izvoženo na Hrvaško in zasebnim mlekarnam. Proizvodnje zmogljivosti mlekarne, zlasti sirarne so bile prezasedene. Septembra 1993 so bile LM spet pripravljene prevzeti nekaj viškov mleka. Uspeli smo pridobiti uporabno dovoljenje za obratovanje.

V l. 1994 se je sodelovanje z LM na področju odkupa nadaljevalo. Prodali smo jim že 4.000.000 l mleka.

Sodelovanje z LM je v l. 1995 že urejala celoletna pogodba. Kriteriji za plačilo mleka (cisterna na rampi LM) so bili po Pravilniku o določanju odkupne cene kravjega mleka, ki je veljal za individualne proizvajalce mleka. Del viškov mleka pa smo bili še vedno prisiljeni izvažati

Za leta 1996, 1997, 1998 in 1999 je bila z LM podpisana pogodba za vse viške mleka.

V letu 1997 smo dokončali  prerazporeditev prostorov in opreme.

Septembra 1997 smo pridobili kontrolno številko in bili vpisani v register objektov za javno potrošnjo v domačem prometu.

Mlekarna  leta 1999

Objekt je  glede razporeditve prostorov,  gradnje, strokovnega kadra, higiene in veterinarsko sanitarnega pregleda izpolnjeval  pogoje, ki jih morajo izpolnjevati objekti za klanje živali, obdelavo,  predelavo in skladiščenje proizvodov živalskega izvora.

Proizvodni program je obsegal:

• konzumno, pasterizirano mleko
• skuto, sadne skute
• poltrde sire (edamec, trapist, agata, freisingi)
• topljene sire za rezanje (z orehi, s šunko, s poprom, z olivami, navaden)
• topljene sire za mazanje (z orehi, s česnom, z zelenjavo, okus liptaver, s šampinjoni in navaden)
• kajmak
• mascarpone
• sladko in kislo smetano.

Zaposlenih je bilo devet delavcev (skupaj s kurjačem in vodjo),  komercialist pa  je skrbel za naše prodajno področje.

Mlekarna  leta 2012

Mlekarna je  ob vstopu v EU   pridobila ovalni veterinarski žig s številko ES m 316 ES,  ki nam omogoča trženje naših izdelkov na celotnem trgu EU.

Že uveljavljenemu in dobro poznanemu proizvodnemu  programu  smo dodali nove okuse topljenih sirov za mazanje, rezanje in sadnih skut.

V letu 2008 smo začeli  izdelovati zelo iskano albuminsko skuto-sladko skuto iz sirotke.

Zelo ponosni smo na  Certifikat za ekološko predelavo mleka,ki smo ga pridobili v letu 2007 in začeli polnit ekološko pasterizirano  mleko  v literske plastenke.

V letu 2009 smo ekološkemu mleku dodali  ekološko skuto in ekološki sir, v letu 2010 ekološko sirotko, v letu 2011 pa ekološke jogurte.

Povpraševanje po navedenih izdelkih presega ponudbo. Proizvajalcev ekološkega mleka v naši Zadrugi, ekološko žal ni, zato smo vezani na dobavitelje drugih zadrug.

Strogi pogoji ločenega zbiranja, prevoza in predelave pa  seveda dvigujejo  ceno izdelkov.

V letu 2008 smo pridobili uporabno dovoljenje za novozgrajen skladiščni objekt s čistilno napravo. Odpadna voda iz mlekarne po iztoku iz čistilne naprave ustreza zahtevanim pogojem za izpust vode na mestno čistilno napravo.

V  letu 2009 nam je uspelo pridobiti sredstva iz evropskega sklada in z njimi sofinancirati  sodobni,varčni parni kotel ter avtomatizacijo Cip pranja v mlekarni.

Potrošnikom želimo  nuditi dnevno sveže ekološke in specialne mlečne proizvode. Kvalitetni izdelki so  zdravju prijazni, brez konzervansov, z  izgledom doma narejenega izdelka.